Kot otrok sem sovražila tek. V šoli sem bila na vseh tekih zadnja, res res občasno mogoče predzadnja. Vse so me prehitele. Spomnim se, da smo se z dekleti pred štartom vedno dogovarjale kako bomo počasi tekle, da ne gremo na zmago, da je tako ali tako vseeno, katera zmaga. Super, sem si mislila, mogoče pa tokrat le ne bom zadnja. Toda po štartu so vse kar švignile mimo mene, jaz pa sem počasi sopihala proti cilju. Ni dober občutek, če si vedno zadnji.

V gimnaziji sem vsako leto tudi po štirikrat ponavljala Cooperjev test, ker preprosto nisem uspela preteči 1600m v 12 minutah. Puberteta je zame prinesla še nekaj dodatnih kilogramov in že tako počasna sem bila še bolj počasna. Tek mi je bil najhujša muka. Moj učitelj za telovadbo mi ni bil v spodbudo. S komentarji kot so, da bi med partizani zagotovo prva padla, mi je samo še zbujal večji odpor do telovadbe in teka. In ta odpor, ko ti nekaj ne gre, iz okolice pa dobivaš odzive, da ti res ne gre in da si nesposoben, je samo rastel. Kljub trudu po svojih zmožnostih sem imela telovadbo čisto vsako leto zaključeno manj uspešno. Mislim, da nisem niti ene ocene uspešno dobila v štirih letih. K sreči v mojih časih še ni bilo ocen, drugače bi zagotovo imela tudi popravni izpit iz telovadbe.

Ljubezen do gibanja sem spoznala preko plesa. Ples mi je šel.:) In skozi ples sem počasi dobivala kondicijo, moje telo pa je zgubljalo svoje najstniške kilograme, ki sem jih pridobila po šoku, ko sem tako hitro nehala rasti verjetno že tam v 6. razredu osnovne šole.

Na fakulteti ni bilo več prisile, nisem rabila preteči Cooperjevega testa, nisem se rabila učiti zgornjega servisa pri odbojki, toča pri gimnastiki, igrati košarke (pri igrah z žogo sem bila tudi brezupna…). Lahko sem telovadila kot sem sama hotela. In nekega dne sem šla tečt in začela teči. Počasi in z veliko hoje. Pod svojimi pogoji in kadar sem sama hotela, brez štoparice in daleč od štadiona. In res počasi sem pridobivala na kondiciji, tek pa me je vedno bolj veselil. Najboljši pa je bil občutek po teku. Da uspem preteči 20 minut, 30 minut, 5km, 10km,… Še danes sem roko na srce počasna… Pa mi je vseeno, tečem za sebe, postavljam si svoje izzive in sem navdušena, ko jih dosežem.

V življenju si je vedno treba postavljati nove izzive in rasti in tekmovati. Tekmovati pa seveda sami s sabo.

Kakšni pa so vaši cilji na področju dobrega počutja?